TEŽA BREMENA

Pride čas, ko komaj še stojiš na nogah, ko teža bremena, ki si si jo naložil na svoja ramena, naravnost ohromi te. Pride čas, ko se enostavno predaš, kajti steklenica je polna in če ne bi bila rada bolna, potem je definitivno čas, da se popolnoma predaš. Da dvigneš roke, spustiš ves balast, ki si ga tokom let hranil kot največji zaklad.

Le kaj v tem zakladu tako svetlečega je bilo, da od tega se zaslepilo je moje oko. Od kod mojemu umu taka modrost, da je zgradil trden most, prepričal še mene v to norost, brez da bi mi vrgel kost. Brez prepričevanja, opazovanja in negodovanja, se priplazil je skozi zadnja vrata, me lopnil po glavi in pamet mi vzel. Jaz pa kot slepa kura, sem mu sledila in si vsa bremena preteklosti na svoja ramena naložila. Kot, da to ni bilo dovolj, mi pokazal je še en zavoj, ki ni bil moj, ampak že ker obvladam to reč, mi ni bilo težko mu znova ustreč. In tako trajalo je mnogo let, ko od vse teže si že mal zadet, ko ne veš več kam te pelje ta svet, ker enostavno ne veš več kako žvet.

Vendar pamet je pozabila, da obstaja na tem Svetu še mogočnejša sila, ki sicer dolgo časa molči, opazuje, se posmehuje…itak ve, da je nič ne sesuje. Vseeno pa, ko zazna, da igra ne pozna več meje, se na veliko ji zasmeje, saj takrat nastopi ona, ki ne pozna nobenega pardona. Umu se začne svetlikat, v telesu alarmi utripat, vse okrog se zavrti, da ne veš kje imaš oči. Stanje takšno lahko traja, vendar »gospa« se ne pogaja in pri svojem vztraja. Um sicer se še upira, proces zavira in se zvira. Teža bolečine pa narašča in dovolj imam že tega težkega plašča. Dvignem roke visoko v zrak, se predam kot kak vojak, z umom več ne debatiram, življenju »ponižno« salutiram. Pride čas, četudi se ne daš, ko enostavno veš, da je čas, ko je modro, da kapituliraš in se predaš. In potem………

BREZ BESED

Kot jutranja rosa, ki se v zgodnjem jutru blešči, od sonca obsijana, še malce zaspana, se je pojavila na vratih v novih copatih. Brez najave in opozorila je mirno vstopila, se v zlati plašč je ovila in me zbudila.  Še malce zaspana, nemo sem stala, jo opazovala, občudovala kot najlepšo vilo, ki ji ob razigranem plesu veter kuštra lase in privzdiguje ji krilo. Tako mila, tako lepa, tako nežna in hvaležna, da sem jo opazila, se je udobno namestila. Brez vprašanja, z občutkom, da se mi sanja, sem ji sledila, čeprav ob njeni lepoti bi se najraje skrila. Še vedno sem jo samo opazovala, ko se je ona iskreno iz srca smejala.  Njene oči so žarele, kot Luna na nebu, ki s svojo milino vzbudi v človeku toplino. Ob čaši penine, brez violine ustvarila je čudovito melodijo, ki je v meni vzbudila mir in harmonijo.

KO ODPIRA SE SRCE

Že nekaj časa vztrajno poslušam: »Odpri svoje srce, odloži vse ščite in stopi iz sence.« Poslušam, poslušam, kimam in zmajujem z glavo, premišljujem in se sprašujem, kaj za vraga jim jasno ni. Saj moje srce je odprto na stežaj in ni mi jasno kako in kaj ,zato v glavi se mi nariše velik vprašaj. Sem morda kaj zamudila, sem morda se v kakšni džungli zgubila, me svetloba je tako zaslepila, da sem na kakem ovinku narobe zavila? Sem srce res tako zvito v vato zavila, ga za jeklenimi vrati skrila, ga zaklenila in se ključa znebila?

Odgovor seveda gospod je zaspan, zato ne odgovori mi na isti dan. Vzame si čas za počitek in jabolčni zavitek, še malo počaka, odlaša, se nič ne oglaša, časa ima na pretek, le zakaj pognal bi se takoj v tek. Potrpežljivost sicer ni moja vrlina, vendar to gospoda kaj dosti ne zanima. Da ne bi čakala kar tja v tri dni, še moje srce poskrbi in ponoči v akcijo zdrvi, me prebudi, utripa, buta, stiska in piska, se ne umiri in mi spati ne pusti. Da zabava je taprava, seveda oglasi se še glava, saj spati tako ali tako ne more, pa dajva, žur do zore. Krotiti oboje je super zabavno , če pelješ ljubimca na randi v savno. V tem primeru pa predvsem utrudljivo in zadušljivo. Vse lučke gorijo, alarm se oglaša, počutiš se kot prosena kaša, ki v trenutku nepazljivosti se strese po tleh in pojavijo se ti solze v očeh. Po nekaj neprespanih nočeh, ko si zopet malo pri močeh, spet malo zadihaš in možgane prepihaš, takrat spet se postavi vprašanje le kaj me je pripeljalo v to stanje. In končno prav počasi izza ovinka, s pogledom kot, da še malo kinka, pojavi se gospod Odgovor, da prične svoj slavnostni govor. Pronicljivo se mi zazre v oči  in se na vsa usta zasmeji, ko se zave svoje veličine in moje bolečine. Prav nesramno hudomušno še enkrat pogleda me in reče: »Punca odpri svoje srce«.

Ne vem ali bi zakričala ali raje nemo obstala??!! Na to sem čakala, ko nisem spala??!! Lahko prosim še navodila kako se to stori, da ne zabluzim spet tja v tri dni?

No teh seveda ni, to je odgovor, ki takoj se oglasi. To enostavno se zgodi, ko glava dopusti in se srce osvobodi vseh pasti, ki jih nastavila si. Zdaj je na tebi, da se zbudiš, da ljubezen v sebi prebudiš, da se raniti pustiš in v svoji resnici zaživiš.

Ah bejž no, kaj tokrat pa nisi rabil počitka in jabolčnega zavitka?!

In se začne….Najprej se znajdeš sredi orkana, ki ruši, podira, odpira in vibrira. Trese se Zemlja, trese nebo,baje vse z namenom, da potem bo lepo. Znajdeš se sredi Oceana, popolnoma brez navigacije in orientacije. Ko nevihta se umiri, prav počasi odpreš oči z upanjem na mirno modrino neba in bližino kopnega. Drugega tako ne preostane ti, kot da dvigneš svoje lene kosti, se predaš, zaplavaš,upaš in zaupaš, da srce na svobodi je kot labod na vodi. Je očarljiv in spoštljiv, gledljiv in ranljiv, pa vendar ohranja svojo belino in nežno milino.

MOČ

Gledam in poslušam ocean, ki buta ob skale dan na dan. S svojo čistino ustvarja belino. Belino valov, ki nepredvidljivo se prikradejo na celino, zajamejo sapo in se poženejo nazaj v globino. V globino morja, kjer je poezija doma. Kjer ni ne začetka in ni ne konca. Kjer vse se spreminja in vse spominja. Kjer ni pozabe, so pa vabe, čeri, je polno luči in še več je moči. Moči, ki ne potrebuje dokazovanja, saj vse je le stvar opazovanja. Moči, ki samo je, deluje, ustvarja in se pretvarja, včasih zavaja in se naslaja. Kajti zaveda se svoje vsebine, zaveda se svojega delovanja zato noči so njene brez trdnega spanja. Vedno v pripravljenosti, vedno na poti, da se izrazi, ko svet je v zmoti. Zabloda človeka jo ne zanima, ker vedno ve kdaj poletje je in kdaj zima. Živi za sebe, živi za preživetje, da nudi zavetje in omogoči ptičem petje. Človeka utiša, ko vidi, da se podira njegova hiša. Ko vidi, da svet se na glavo obrača in vsak kliče na pomoč svojega vrača, se oglasi in pokaže, da njena moč ne da se meriti z utežmi. Ta enostavno je, vsemogočna in odločna, prijazna in opazna, včasih celo blazna. Obstaja, živi, se kotali in veseli, ….če želiš jo lahko uporabiš tudi ti. Le v tišino se zavij, poglej ji v oči skozi svoj lij in se z njeno vsebino zlij.

NASPROTJA

Otožnost tiho se je skrila in obraz si je zakrila. Prav potiho se je potuhnila, v želji, da bi pozabila. Na vse stiske, bolečine, na vse kisle mandarine, na limone in bonbone. V strahu, da bi se jo izsledilo, je pobrala šilo in kopito, spokala je kufre polne, vzela je substance opojne in se skrila je v globino. Za seboj zbrisala vse sledi, da je kdo ne ulovi. Misleč, da je neulovljiva, da njena slava je minljiva, da je glava pozabljiva, se v temni kot je skrila, da bi se končno odpočila. Ko ravno naredila je prvi vzdihljaj,se kot strela z neba na vratih pojavi »policaj«. Na nekaj pač je pozabila, da bolečina je minljiva in njena prisotnost nepogrešljiva. Nasprotje njeno, gospa veselje, na noge dvignila je celo vesolje. Vsa se »vojska« na kupu je zbrala in v dir za njo se pognala, da jo ulovi in veselju eksistenco zagotovi. Eden brez drugega ne moreta živet, saj sta ustvarjena kot popoln duet. Skupaj ustvarjata simfonijo z namenom, da v človeku vzbudita harmonijo. Zato človek neuk, naj ti bo v poduk..življenje je otožnost in trpljenje toda le z namenom, da znaš cenit smeh in veselje.

Pure 'n easy: PISKAČ

Pure 'n easy: PISKAČ: "Piskaaaaa…mater piska. Piska v ušesu. Že nekaj dni poslušam to melodijo, za katero težko bi rekla, da gre za kako priznano simfonijo. Č..."

PISKAČ

Piskaaaaa…mater piska. Piska v ušesu.  Že nekaj dni poslušam to melodijo, za katero težko bi rekla, da gre za kako priznano simfonijo. Čemu na ukaz moj se ne ustavi, ko pa smo se učili, da ukaz celo goro prestavi. Kje sem grešila, da se je taka nadloga nad mene zgrnila?? Halo, kličem, cin, cin...morda motim, ali še vedno v vrsti stojim. Sem morda narobe razumela, ali sem samo na ušesih sedela?! Čakam odgovor in ga ne dobim, morda celo spet na ušesih sedim. Kaj naj storim?? Lahko čakam, ukazujem, se sprašujem in moledujem. Lahko se predam ter čakam srečni dan. Lahko se celo s tem piskanjem spoprijateljim in se popolnoma zlijem z njim. V končni fazi z nekaj vaje lahko celo zignoriram ga.

Pa vseeno en mali delček mene kljub melodiji sprašuje se, le čemu tako zelo vztraja in mi nagaja?! Morda preveč govorim in se tišine bojim? Morda poslušam preveč bedarij in jih na tak način manj ulovim? Morda preveč z drugimi ukvarjam se in pri tem zapostavljam sebe in svoje srce? Morda pa preprosto povedati želi, da se zbudim in življenje v vsej barvi mavrice zaživim:)

ZAKAJ, POVEJ ZAKAJ..

Zakaj.... zakaj ljudje smo se tako v temo zavili, da smo se pred svetlobo skrili?? Še sonce vedno močneje žge, da le iz te teme zbudili bi se. Je svetloba res tako boleča, bleščeča in žareča, da vsi raje v temo zremo?! Kaj je tako varnega v temi, da nam svetloba sonca ne odgovarja več? Je res tako zelo težko in boleče pogledati v svoje zaprašene in zatemnjene sobane? Le kaj tako preklemano nevšečnega tam skriva se? Le kaj smo tako spretno pred sabo in okolico skrili, da bi se od sramu v zemljo vdrli, če bi to z lučjo osvetlili? Sprašujem se zakaj drug drugemu v oči zremo in prikrivamo svojo temo? Kje iskrenost se je izgubila, kje ljubezen utonila, da o sočutju sploh ne govorim, ker čut za sočloveka ostaja skoraj samo še spomin?! Čemu ves lažni sijaj, in zaigrani smehljaj? Zakaj, sprašujem se zakaj… Ko vendar vsakomur jasno je, da svetloba vir življenja je. V svetlobi vse zaživi, vzcveti, se razbohoti in ozeleni. V svetlobi lahko samo si, brez vseh skrbi, saj osvetljene so ti vse poti. Zakaj torej človek v temi čepi, ko pa svetloba osvetli vse pasti in te mirno v življenje spusti??! Zakaj...povej zakaj??!!

NEPOPISAN LIST

Nekoč je bil popolnoma prazen , nepopisan list. Čista belina, v kateri se skriva mavrica barv, ki izžarevajo lepoto celega stvarstva. Mavrica barv v kateri se skrivajo vse modrosti in tihe skrivnosti. Skrivnosti, ki so očem skrite in se jih da samo občutiti in jih izživeti.

Ta nepopisan list hrepeni po lepoti mavričnih barv, da se prelivajo in se skozi izkušnje oblikujejo v čudovite oblike izkušenj. Ta list je prežet z ljubeznijo, s čisto radostjo in tihim pričakovanjem lepote, ki ga življenje ponuja. Ta list je globina naše biti, ki se želi izkusiti v temi in svetlobi in v sebi nosi zapis čistine, miline in življenja v pravem pomenu besede.

Ga vidimo, ga zaznamo, mu dovolimo, da se izrazi?? Dovolimo sami sebi, da smo kar smo…čista bit v Matrici iluzije.?!Matrica, ki nam življenje kroji, v nas strahove in bolečino vzbudi. Kaj se zgodi, da ta nepopisan list belino zgubi?

Kje si se zgubil človek ti, s poti si zašel, se s plašči ovil in si maske nadel?

Ta beli nepopisan list pa se je v vsem tem med plevelom in trnjem izgubil. Zgubil je svojo milino, ljubezen, nežnost in čistino. Se popackal, v temne barve odel, na določenih delih prebledel, se pod preprogo skril in še kakšno »neumnost« storil… Pa vendar ne popolnoma ohromel..ostal je tihi glas, ki kliče po svobodi in resnici. Tihi glas, ki verjame, zaupa, ki ve, da je vse mogoče in nikdar ne obupa. Tihi glas, ki pozna odgovor in zavito pot iz suženjstva Iluzije, strahu in bolečine.  Na prvi pogled sicer boleče in naporno, pa vendar vredno truda za svobodo, ki jo prinaša. Svobodo, ki se je ne da opisati….svobodo, ki se jo da samo občutiti in v njej izkusiti vso lepoto mavrice in njenih odtenkov vsega živega.  Life is beautifulJ

Noč ima svojo moč:)

O času govoriti je relativno, nedojemljivo, pa vendar mamljivo…kaj potlej so leta , mladost ali starost…so le govorice in od nekoga kaprice, da človeštvo potrebno je nadzorovati, jih maltene v robote kovati…v okvirje postavit, jim leta določit in stik s sabo prekinit…mladost v sebi dandanes težko je držati, zato nikar se ne trudi prehitro odrasti, ker to ni drugega kot sam sebi svobodo krasti..
Umetnost je otroka v sebi obdržati, ga priznati , se v življenju igrati…ker drugega ni to kot igra življenja…komedija, drama ali tragedija…scenarij piše se sproti, posameznik pa se odloči ali bo za ali proti..mu vloga odgovarja ali se samo pretvarja..bo svoje srajčke krojač ali bo raje berač…vse to je umetnost in mi smo umetniki..slikarji, kiparji, pisci, misleci morda samo pivci ali pa brivci..konec koncev niti ni važno…saj to se le titule, ki nam življenje krojijo in nas v okvirjih držijo…še vedno pa neka iskrica v nas tli, ki nam spati ne pusti…nežno se oglaša, šepeta, čaka in upa…sem in tja skoraj že obupa, pa spet se zbudi, ter se sprašuje zakaj človek trpi…zakaj je ne sliši in se ne zbudi..odpre oči in se okoli svoje osi zavrti, pogleda izza okvirjev in se zave, da tam se mu življenje smeji..ga snubi, srečo mu nudi in v njem ljubezen zbudi …