PISKAČ

Piskaaaaa…mater piska. Piska v ušesu.  Že nekaj dni poslušam to melodijo, za katero težko bi rekla, da gre za kako priznano simfonijo. Čemu na ukaz moj se ne ustavi, ko pa smo se učili, da ukaz celo goro prestavi. Kje sem grešila, da se je taka nadloga nad mene zgrnila?? Halo, kličem, cin, cin...morda motim, ali še vedno v vrsti stojim. Sem morda narobe razumela, ali sem samo na ušesih sedela?! Čakam odgovor in ga ne dobim, morda celo spet na ušesih sedim. Kaj naj storim?? Lahko čakam, ukazujem, se sprašujem in moledujem. Lahko se predam ter čakam srečni dan. Lahko se celo s tem piskanjem spoprijateljim in se popolnoma zlijem z njim. V končni fazi z nekaj vaje lahko celo zignoriram ga.

Pa vseeno en mali delček mene kljub melodiji sprašuje se, le čemu tako zelo vztraja in mi nagaja?! Morda preveč govorim in se tišine bojim? Morda poslušam preveč bedarij in jih na tak način manj ulovim? Morda preveč z drugimi ukvarjam se in pri tem zapostavljam sebe in svoje srce? Morda pa preprosto povedati želi, da se zbudim in življenje v vsej barvi mavrice zaživim:)