TEŽA BREMENA

Pride čas, ko komaj še stojiš na nogah, ko teža bremena, ki si si jo naložil na svoja ramena, naravnost ohromi te. Pride čas, ko se enostavno predaš, kajti steklenica je polna in če ne bi bila rada bolna, potem je definitivno čas, da se popolnoma predaš. Da dvigneš roke, spustiš ves balast, ki si ga tokom let hranil kot največji zaklad.

Le kaj v tem zakladu tako svetlečega je bilo, da od tega se zaslepilo je moje oko. Od kod mojemu umu taka modrost, da je zgradil trden most, prepričal še mene v to norost, brez da bi mi vrgel kost. Brez prepričevanja, opazovanja in negodovanja, se priplazil je skozi zadnja vrata, me lopnil po glavi in pamet mi vzel. Jaz pa kot slepa kura, sem mu sledila in si vsa bremena preteklosti na svoja ramena naložila. Kot, da to ni bilo dovolj, mi pokazal je še en zavoj, ki ni bil moj, ampak že ker obvladam to reč, mi ni bilo težko mu znova ustreč. In tako trajalo je mnogo let, ko od vse teže si že mal zadet, ko ne veš več kam te pelje ta svet, ker enostavno ne veš več kako žvet.

Vendar pamet je pozabila, da obstaja na tem Svetu še mogočnejša sila, ki sicer dolgo časa molči, opazuje, se posmehuje…itak ve, da je nič ne sesuje. Vseeno pa, ko zazna, da igra ne pozna več meje, se na veliko ji zasmeje, saj takrat nastopi ona, ki ne pozna nobenega pardona. Umu se začne svetlikat, v telesu alarmi utripat, vse okrog se zavrti, da ne veš kje imaš oči. Stanje takšno lahko traja, vendar »gospa« se ne pogaja in pri svojem vztraja. Um sicer se še upira, proces zavira in se zvira. Teža bolečine pa narašča in dovolj imam že tega težkega plašča. Dvignem roke visoko v zrak, se predam kot kak vojak, z umom več ne debatiram, življenju »ponižno« salutiram. Pride čas, četudi se ne daš, ko enostavno veš, da je čas, ko je modro, da kapituliraš in se predaš. In potem………