TEŽA BREMENA

Pride čas, ko komaj še stojiš na nogah, ko teža bremena, ki si si jo naložil na svoja ramena, naravnost ohromi te. Pride čas, ko se enostavno predaš, kajti steklenica je polna in če ne bi bila rada bolna, potem je definitivno čas, da se popolnoma predaš. Da dvigneš roke, spustiš ves balast, ki si ga tokom let hranil kot največji zaklad.

Le kaj v tem zakladu tako svetlečega je bilo, da od tega se zaslepilo je moje oko. Od kod mojemu umu taka modrost, da je zgradil trden most, prepričal še mene v to norost, brez da bi mi vrgel kost. Brez prepričevanja, opazovanja in negodovanja, se priplazil je skozi zadnja vrata, me lopnil po glavi in pamet mi vzel. Jaz pa kot slepa kura, sem mu sledila in si vsa bremena preteklosti na svoja ramena naložila. Kot, da to ni bilo dovolj, mi pokazal je še en zavoj, ki ni bil moj, ampak že ker obvladam to reč, mi ni bilo težko mu znova ustreč. In tako trajalo je mnogo let, ko od vse teže si že mal zadet, ko ne veš več kam te pelje ta svet, ker enostavno ne veš več kako žvet.

Vendar pamet je pozabila, da obstaja na tem Svetu še mogočnejša sila, ki sicer dolgo časa molči, opazuje, se posmehuje…itak ve, da je nič ne sesuje. Vseeno pa, ko zazna, da igra ne pozna več meje, se na veliko ji zasmeje, saj takrat nastopi ona, ki ne pozna nobenega pardona. Umu se začne svetlikat, v telesu alarmi utripat, vse okrog se zavrti, da ne veš kje imaš oči. Stanje takšno lahko traja, vendar »gospa« se ne pogaja in pri svojem vztraja. Um sicer se še upira, proces zavira in se zvira. Teža bolečine pa narašča in dovolj imam že tega težkega plašča. Dvignem roke visoko v zrak, se predam kot kak vojak, z umom več ne debatiram, življenju »ponižno« salutiram. Pride čas, četudi se ne daš, ko enostavno veš, da je čas, ko je modro, da kapituliraš in se predaš. In potem………

BREZ BESED

Kot jutranja rosa, ki se v zgodnjem jutru blešči, od sonca obsijana, še malce zaspana, se je pojavila na vratih v novih copatih. Brez najave in opozorila je mirno vstopila, se v zlati plašč je ovila in me zbudila.  Še malce zaspana, nemo sem stala, jo opazovala, občudovala kot najlepšo vilo, ki ji ob razigranem plesu veter kuštra lase in privzdiguje ji krilo. Tako mila, tako lepa, tako nežna in hvaležna, da sem jo opazila, se je udobno namestila. Brez vprašanja, z občutkom, da se mi sanja, sem ji sledila, čeprav ob njeni lepoti bi se najraje skrila. Še vedno sem jo samo opazovala, ko se je ona iskreno iz srca smejala.  Njene oči so žarele, kot Luna na nebu, ki s svojo milino vzbudi v človeku toplino. Ob čaši penine, brez violine ustvarila je čudovito melodijo, ki je v meni vzbudila mir in harmonijo.

KO ODPIRA SE SRCE

Že nekaj časa vztrajno poslušam: »Odpri svoje srce, odloži vse ščite in stopi iz sence.« Poslušam, poslušam, kimam in zmajujem z glavo, premišljujem in se sprašujem, kaj za vraga jim jasno ni. Saj moje srce je odprto na stežaj in ni mi jasno kako in kaj ,zato v glavi se mi nariše velik vprašaj. Sem morda kaj zamudila, sem morda se v kakšni džungli zgubila, me svetloba je tako zaslepila, da sem na kakem ovinku narobe zavila? Sem srce res tako zvito v vato zavila, ga za jeklenimi vrati skrila, ga zaklenila in se ključa znebila?

Odgovor seveda gospod je zaspan, zato ne odgovori mi na isti dan. Vzame si čas za počitek in jabolčni zavitek, še malo počaka, odlaša, se nič ne oglaša, časa ima na pretek, le zakaj pognal bi se takoj v tek. Potrpežljivost sicer ni moja vrlina, vendar to gospoda kaj dosti ne zanima. Da ne bi čakala kar tja v tri dni, še moje srce poskrbi in ponoči v akcijo zdrvi, me prebudi, utripa, buta, stiska in piska, se ne umiri in mi spati ne pusti. Da zabava je taprava, seveda oglasi se še glava, saj spati tako ali tako ne more, pa dajva, žur do zore. Krotiti oboje je super zabavno , če pelješ ljubimca na randi v savno. V tem primeru pa predvsem utrudljivo in zadušljivo. Vse lučke gorijo, alarm se oglaša, počutiš se kot prosena kaša, ki v trenutku nepazljivosti se strese po tleh in pojavijo se ti solze v očeh. Po nekaj neprespanih nočeh, ko si zopet malo pri močeh, spet malo zadihaš in možgane prepihaš, takrat spet se postavi vprašanje le kaj me je pripeljalo v to stanje. In končno prav počasi izza ovinka, s pogledom kot, da še malo kinka, pojavi se gospod Odgovor, da prične svoj slavnostni govor. Pronicljivo se mi zazre v oči  in se na vsa usta zasmeji, ko se zave svoje veličine in moje bolečine. Prav nesramno hudomušno še enkrat pogleda me in reče: »Punca odpri svoje srce«.

Ne vem ali bi zakričala ali raje nemo obstala??!! Na to sem čakala, ko nisem spala??!! Lahko prosim še navodila kako se to stori, da ne zabluzim spet tja v tri dni?

No teh seveda ni, to je odgovor, ki takoj se oglasi. To enostavno se zgodi, ko glava dopusti in se srce osvobodi vseh pasti, ki jih nastavila si. Zdaj je na tebi, da se zbudiš, da ljubezen v sebi prebudiš, da se raniti pustiš in v svoji resnici zaživiš.

Ah bejž no, kaj tokrat pa nisi rabil počitka in jabolčnega zavitka?!

In se začne….Najprej se znajdeš sredi orkana, ki ruši, podira, odpira in vibrira. Trese se Zemlja, trese nebo,baje vse z namenom, da potem bo lepo. Znajdeš se sredi Oceana, popolnoma brez navigacije in orientacije. Ko nevihta se umiri, prav počasi odpreš oči z upanjem na mirno modrino neba in bližino kopnega. Drugega tako ne preostane ti, kot da dvigneš svoje lene kosti, se predaš, zaplavaš,upaš in zaupaš, da srce na svobodi je kot labod na vodi. Je očarljiv in spoštljiv, gledljiv in ranljiv, pa vendar ohranja svojo belino in nežno milino.