NOVOLETNA NOČ IMA SVOJO MOČ

»Ko si na tleh in ko si sam…..«je izsek iz ene slovenske pesmi.

Pa nisem na tleh in nisem sama, tega se zavedam. Sem se pa vseeno odločila, da prvič v svojem življenju, vsaj kar se zavedam, preživim novoletni večer sama s seboj. Veliko vas ve, da se preživljam s tem, da svetujem ljudem, kako najti luč na poti svojega življenja.V tem res uživam in sem precej uspešna, vsaj na odzive strank. Včasih pa pri tem pozabljam, da sem tudi sama človek, oseba, ki si tudi na trenutke želi biti slišana. Tudi od sebe:)

Meni najbolj zanimiva izkušnja je bila pred več kot desetimi leti, ko sem hodila na Zavod za alternativno izobraževanje. V tistem času sem se počutila, kot, da sem vesoljec med vsemi modreci, ki obstajajo v Sloveniji. Sama ušesa so me bila cel čas. Ust sploh nisem upala odpret, ker sem si mislila, da ob vsej tej modrosti ljudi okli sebe nimam sploh kaj pametnega povedati. Pa sem postala poslušalka. Odlična poslušalka, kar  mi pri mojem delu sedaj še kako zelo koristi. Naučila sem se pa v vsem tem času tudi brati med vrsticami. Sčasoma  sem namreč ugotovila, da besede vseh teh ljudi,  ki jih imam še sedaj, da ne bo pomote, zelo rada, so samo besede, ki so naučene in na jezik položene in nikakor niso v skladu z njihovim delovanjem. Naučila sem se postati opazovalka in med vsemi njihovimi besedami sem se naučila razbrati tudi njihovo bolečino. Vedno sem vedela več, kot so vedeli ostali, naučila sem se brati neverbalno komunikacijo. Kar je bila zame ena najboljših šol, kar sem jih obiskovala. Program Zavoda je bil porazen (čeprav sem izpit opravila z oceno dobro ), vendar šola, ki so mi jo dali vsi udeleženci je bila in še vedno je neprecenljiva. In zdaj znam celo govoriti, čeprav nekateri v dveh letih šolanja niso vedeli kako zveni moj glas.

Pa se vrnimo k novoletnemu večeru. Lagala bi, če bi rekla, da nisem imela ponudbe, kam bi lahko šla v družbo. Sem jo imela. Je pa zanimivo, da ljudje, katerim ponavadi sem na voljo…so nekako izpuhteli, imeli so svoje zabave. Le zakaj?? Vse ima svoj namen. In glede na to, da ves čas delam z ljudmi in poslušam njihove tegobe, sem si rekla…..in kje si ti v vsej tej zgodbi? In sem se odločila in to tudi storila, pa da vidimo kako je, ko si na tak kao pomemben večer sam s seboj. Si s seboj najboljša prijateljica ali si skregana s seboj? Si v skladu s tem kar učiš druge ali nekaj govoriš in delaš popolnoma nekaj drugega?? Pa da vidimo ali si lahko sama s seboj in se pri tem celo imaš lepo? In sem si privoščila večerno kopel, ki je zelo blagodejno vplivala na moje telo duha. In stalno sem si v glavi ponavljala…Danaja ne mudi se ti nikamor, celo noč imaš pred seboj. Super sproščujoče. Vmes opravim še meditacijo na daljavo za svojo skupinico.  Pa potem?? Aha…tvoj lak na nohtih je že odtrajal..ok, pa si na novo nalakiram nohte. Cool…..Kam pa naprej, ura je šel 20:00??? Rekla sem si, brez TV-ja in brez PC-ja. Samo jaz in JAZ.  Odločitev je moja, bom se imela lepo ali bom podlegla egu. In začelo se je…tekle so solze, kao bolečina mojega ega v smislu kaj si mi storila, me tukaj zaklenila in nič zabave privoščila. Po drugi strani pa veselje in smeh, tihi glas, ki mi je šepetal…hvala, ker si me opazila.  Zanimivo dogajanje, ko si sam, s prižganimi svečkami in« bombnim napadom« petard izza štirih sten. V temi na dan privrejo spomini….itak je dan za osvobajanje preteklih spoznanj, ki te ovirajo na poti do uresničenja svojih sanj.

 Eno izmed meni zanimivih spoznanj….vedno sem bila hvaležna, da nisem bila edinka, da sem imela sestro in brata, da smo se lahko skupaj igrali in prepirali. Imeli smo isto okolje in lahko smo si zaupali. Celo tako zaupali, da vsaj jaz,nisem potrebovala nikogar drugega. Pred njima sem bila lahko, to kar sem, poznala sta me do obisti. Ni se bilo potrebno pretvarjati in prilagajati zgodb, vedno je bilo lahko preprosto tako kot je bilo. Smo skupaj jokali in se skupaj smejali. Potem pa pride dan,ko noč ti vzame nekoga, ki ti je bil najboljši prijatelj in najbolj prikladno ogledalo. Potrebuješ mesece, leta…….da spoznaš, da tega ni več. Da na to telefonsko številko se ti ne bo oglasil nihče. Šment….. To je plus in minus »velikih« družin. Plus, ker imaš vedno nekoga, ko ga potrebuješ. Minus, ker se ne znajdeš, ko ti je to odvzeto. Ko enostavno ne veš na koga bi se obrnil, koga poklical v samotnih nočeh, s kom spregovorili o temačnih stvareh.  Ko nekdo, ki ti je bil tako zelo podoben in tako zelo drugačen odide na drugi svet raziskovat, kako je še na kakem drugem »planetu« živet. Ko nekdo ti z neba pomaha z roko in ti reče, da je zanekrat to najino slovo.

To je bilo eno izmed popotovanj, ko sedela sem v temi obsijani s svečkami spoznanj. Sama s seboj, v soju sveč, v katerem nikoli ne veš kam te popelje njihov sij. Zanimivo spoznanje, ki me je pripeljalo nazaj v realno stanje. Zdaj je na meni, da se zbudim, odprem oči in se okli svoje osi zavrtim, ter se zavem, da življenje mi ponuja vse po čemer hrepeni moje srce.  Tekle so solze, jokalo nebo, ko čistilo se je moje srce bolečine zatrte.

Potem pa se je zjasnilo nebo in prijazno objelo moje telo. Sreča, za katero pravijo, da je opoteča, je prežela moje telo. Kot strela z jasnega se je pojavila v soju sveč, mi dala zagon, da vzamem v roke prazen papir in ga obogatim z barvami mavrice. Barvami mavrice, ki bodo krasile moje prihajajoče leto. Kajti vedno je vse v naših rokah. Mi smo tisti, ki pišemo scenarij svojega življenja, se ga veselimo ali žalostimo. To je naša izbira. Vsak trenutek sproti.

Kaj sem že hotela povedat?? Aha…čeprav si sam, nisi nikoli osamljen. Bilo mi je lepo, v miru sama s seboj,  z malho spoznanj, kljub kaosu »zunanje vojne« petard in ognjemetov. Sem jaz in sem JAZ, skupaj pa se lahko imava zelo lepo. Novo leto je odbilo in jaz sem bila preprosto izpolnjena, sama s seboj. Cheers :)