MOČ

Gledam in poslušam ocean, ki buta ob skale dan na dan. S svojo čistino ustvarja belino. Belino valov, ki nepredvidljivo se prikradejo na celino, zajamejo sapo in se poženejo nazaj v globino. V globino morja, kjer je poezija doma. Kjer ni ne začetka in ni ne konca. Kjer vse se spreminja in vse spominja. Kjer ni pozabe, so pa vabe, čeri, je polno luči in še več je moči. Moči, ki ne potrebuje dokazovanja, saj vse je le stvar opazovanja. Moči, ki samo je, deluje, ustvarja in se pretvarja, včasih zavaja in se naslaja. Kajti zaveda se svoje vsebine, zaveda se svojega delovanja zato noči so njene brez trdnega spanja. Vedno v pripravljenosti, vedno na poti, da se izrazi, ko svet je v zmoti. Zabloda človeka jo ne zanima, ker vedno ve kdaj poletje je in kdaj zima. Živi za sebe, živi za preživetje, da nudi zavetje in omogoči ptičem petje. Človeka utiša, ko vidi, da se podira njegova hiša. Ko vidi, da svet se na glavo obrača in vsak kliče na pomoč svojega vrača, se oglasi in pokaže, da njena moč ne da se meriti z utežmi. Ta enostavno je, vsemogočna in odločna, prijazna in opazna, včasih celo blazna. Obstaja, živi, se kotali in veseli, ….če želiš jo lahko uporabiš tudi ti. Le v tišino se zavij, poglej ji v oči skozi svoj lij in se z njeno vsebino zlij.