ZAKAJ, POVEJ ZAKAJ..

Zakaj.... zakaj ljudje smo se tako v temo zavili, da smo se pred svetlobo skrili?? Še sonce vedno močneje žge, da le iz te teme zbudili bi se. Je svetloba res tako boleča, bleščeča in žareča, da vsi raje v temo zremo?! Kaj je tako varnega v temi, da nam svetloba sonca ne odgovarja več? Je res tako zelo težko in boleče pogledati v svoje zaprašene in zatemnjene sobane? Le kaj tako preklemano nevšečnega tam skriva se? Le kaj smo tako spretno pred sabo in okolico skrili, da bi se od sramu v zemljo vdrli, če bi to z lučjo osvetlili? Sprašujem se zakaj drug drugemu v oči zremo in prikrivamo svojo temo? Kje iskrenost se je izgubila, kje ljubezen utonila, da o sočutju sploh ne govorim, ker čut za sočloveka ostaja skoraj samo še spomin?! Čemu ves lažni sijaj, in zaigrani smehljaj? Zakaj, sprašujem se zakaj… Ko vendar vsakomur jasno je, da svetloba vir življenja je. V svetlobi vse zaživi, vzcveti, se razbohoti in ozeleni. V svetlobi lahko samo si, brez vseh skrbi, saj osvetljene so ti vse poti. Zakaj torej človek v temi čepi, ko pa svetloba osvetli vse pasti in te mirno v življenje spusti??! Zakaj...povej zakaj??!!