KO ODPIRA SE SRCE

Že nekaj časa vztrajno poslušam: »Odpri svoje srce, odloži vse ščite in stopi iz sence.« Poslušam, poslušam, kimam in zmajujem z glavo, premišljujem in se sprašujem, kaj za vraga jim jasno ni. Saj moje srce je odprto na stežaj in ni mi jasno kako in kaj ,zato v glavi se mi nariše velik vprašaj. Sem morda kaj zamudila, sem morda se v kakšni džungli zgubila, me svetloba je tako zaslepila, da sem na kakem ovinku narobe zavila? Sem srce res tako zvito v vato zavila, ga za jeklenimi vrati skrila, ga zaklenila in se ključa znebila?

Odgovor seveda gospod je zaspan, zato ne odgovori mi na isti dan. Vzame si čas za počitek in jabolčni zavitek, še malo počaka, odlaša, se nič ne oglaša, časa ima na pretek, le zakaj pognal bi se takoj v tek. Potrpežljivost sicer ni moja vrlina, vendar to gospoda kaj dosti ne zanima. Da ne bi čakala kar tja v tri dni, še moje srce poskrbi in ponoči v akcijo zdrvi, me prebudi, utripa, buta, stiska in piska, se ne umiri in mi spati ne pusti. Da zabava je taprava, seveda oglasi se še glava, saj spati tako ali tako ne more, pa dajva, žur do zore. Krotiti oboje je super zabavno , če pelješ ljubimca na randi v savno. V tem primeru pa predvsem utrudljivo in zadušljivo. Vse lučke gorijo, alarm se oglaša, počutiš se kot prosena kaša, ki v trenutku nepazljivosti se strese po tleh in pojavijo se ti solze v očeh. Po nekaj neprespanih nočeh, ko si zopet malo pri močeh, spet malo zadihaš in možgane prepihaš, takrat spet se postavi vprašanje le kaj me je pripeljalo v to stanje. In končno prav počasi izza ovinka, s pogledom kot, da še malo kinka, pojavi se gospod Odgovor, da prične svoj slavnostni govor. Pronicljivo se mi zazre v oči  in se na vsa usta zasmeji, ko se zave svoje veličine in moje bolečine. Prav nesramno hudomušno še enkrat pogleda me in reče: »Punca odpri svoje srce«.

Ne vem ali bi zakričala ali raje nemo obstala??!! Na to sem čakala, ko nisem spala??!! Lahko prosim še navodila kako se to stori, da ne zabluzim spet tja v tri dni?

No teh seveda ni, to je odgovor, ki takoj se oglasi. To enostavno se zgodi, ko glava dopusti in se srce osvobodi vseh pasti, ki jih nastavila si. Zdaj je na tebi, da se zbudiš, da ljubezen v sebi prebudiš, da se raniti pustiš in v svoji resnici zaživiš.

Ah bejž no, kaj tokrat pa nisi rabil počitka in jabolčnega zavitka?!

In se začne….Najprej se znajdeš sredi orkana, ki ruši, podira, odpira in vibrira. Trese se Zemlja, trese nebo,baje vse z namenom, da potem bo lepo. Znajdeš se sredi Oceana, popolnoma brez navigacije in orientacije. Ko nevihta se umiri, prav počasi odpreš oči z upanjem na mirno modrino neba in bližino kopnega. Drugega tako ne preostane ti, kot da dvigneš svoje lene kosti, se predaš, zaplavaš,upaš in zaupaš, da srce na svobodi je kot labod na vodi. Je očarljiv in spoštljiv, gledljiv in ranljiv, pa vendar ohranja svojo belino in nežno milino.