NOVOLETNA NOČ IMA SVOJO MOČ

»Ko si na tleh in ko si sam…..«je izsek iz ene slovenske pesmi.

Pa nisem na tleh in nisem sama, tega se zavedam. Sem se pa vseeno odločila, da prvič v svojem življenju, vsaj kar se zavedam, preživim novoletni večer sama s seboj. Veliko vas ve, da se preživljam s tem, da svetujem ljudem, kako najti luč na poti svojega življenja.V tem res uživam in sem precej uspešna, vsaj na odzive strank. Včasih pa pri tem pozabljam, da sem tudi sama človek, oseba, ki si tudi na trenutke želi biti slišana. Tudi od sebe:)

Meni najbolj zanimiva izkušnja je bila pred več kot desetimi leti, ko sem hodila na Zavod za alternativno izobraževanje. V tistem času sem se počutila, kot, da sem vesoljec med vsemi modreci, ki obstajajo v Sloveniji. Sama ušesa so me bila cel čas. Ust sploh nisem upala odpret, ker sem si mislila, da ob vsej tej modrosti ljudi okli sebe nimam sploh kaj pametnega povedati. Pa sem postala poslušalka. Odlična poslušalka, kar  mi pri mojem delu sedaj še kako zelo koristi. Naučila sem se pa v vsem tem času tudi brati med vrsticami. Sčasoma  sem namreč ugotovila, da besede vseh teh ljudi,  ki jih imam še sedaj, da ne bo pomote, zelo rada, so samo besede, ki so naučene in na jezik položene in nikakor niso v skladu z njihovim delovanjem. Naučila sem se postati opazovalka in med vsemi njihovimi besedami sem se naučila razbrati tudi njihovo bolečino. Vedno sem vedela več, kot so vedeli ostali, naučila sem se brati neverbalno komunikacijo. Kar je bila zame ena najboljših šol, kar sem jih obiskovala. Program Zavoda je bil porazen (čeprav sem izpit opravila z oceno dobro ), vendar šola, ki so mi jo dali vsi udeleženci je bila in še vedno je neprecenljiva. In zdaj znam celo govoriti, čeprav nekateri v dveh letih šolanja niso vedeli kako zveni moj glas.

Pa se vrnimo k novoletnemu večeru. Lagala bi, če bi rekla, da nisem imela ponudbe, kam bi lahko šla v družbo. Sem jo imela. Je pa zanimivo, da ljudje, katerim ponavadi sem na voljo…so nekako izpuhteli, imeli so svoje zabave. Le zakaj?? Vse ima svoj namen. In glede na to, da ves čas delam z ljudmi in poslušam njihove tegobe, sem si rekla…..in kje si ti v vsej tej zgodbi? In sem se odločila in to tudi storila, pa da vidimo kako je, ko si na tak kao pomemben večer sam s seboj. Si s seboj najboljša prijateljica ali si skregana s seboj? Si v skladu s tem kar učiš druge ali nekaj govoriš in delaš popolnoma nekaj drugega?? Pa da vidimo ali si lahko sama s seboj in se pri tem celo imaš lepo? In sem si privoščila večerno kopel, ki je zelo blagodejno vplivala na moje telo duha. In stalno sem si v glavi ponavljala…Danaja ne mudi se ti nikamor, celo noč imaš pred seboj. Super sproščujoče. Vmes opravim še meditacijo na daljavo za svojo skupinico.  Pa potem?? Aha…tvoj lak na nohtih je že odtrajal..ok, pa si na novo nalakiram nohte. Cool…..Kam pa naprej, ura je šel 20:00??? Rekla sem si, brez TV-ja in brez PC-ja. Samo jaz in JAZ.  Odločitev je moja, bom se imela lepo ali bom podlegla egu. In začelo se je…tekle so solze, kao bolečina mojega ega v smislu kaj si mi storila, me tukaj zaklenila in nič zabave privoščila. Po drugi strani pa veselje in smeh, tihi glas, ki mi je šepetal…hvala, ker si me opazila.  Zanimivo dogajanje, ko si sam, s prižganimi svečkami in« bombnim napadom« petard izza štirih sten. V temi na dan privrejo spomini….itak je dan za osvobajanje preteklih spoznanj, ki te ovirajo na poti do uresničenja svojih sanj.

 Eno izmed meni zanimivih spoznanj….vedno sem bila hvaležna, da nisem bila edinka, da sem imela sestro in brata, da smo se lahko skupaj igrali in prepirali. Imeli smo isto okolje in lahko smo si zaupali. Celo tako zaupali, da vsaj jaz,nisem potrebovala nikogar drugega. Pred njima sem bila lahko, to kar sem, poznala sta me do obisti. Ni se bilo potrebno pretvarjati in prilagajati zgodb, vedno je bilo lahko preprosto tako kot je bilo. Smo skupaj jokali in se skupaj smejali. Potem pa pride dan,ko noč ti vzame nekoga, ki ti je bil najboljši prijatelj in najbolj prikladno ogledalo. Potrebuješ mesece, leta…….da spoznaš, da tega ni več. Da na to telefonsko številko se ti ne bo oglasil nihče. Šment….. To je plus in minus »velikih« družin. Plus, ker imaš vedno nekoga, ko ga potrebuješ. Minus, ker se ne znajdeš, ko ti je to odvzeto. Ko enostavno ne veš na koga bi se obrnil, koga poklical v samotnih nočeh, s kom spregovorili o temačnih stvareh.  Ko nekdo, ki ti je bil tako zelo podoben in tako zelo drugačen odide na drugi svet raziskovat, kako je še na kakem drugem »planetu« živet. Ko nekdo ti z neba pomaha z roko in ti reče, da je zanekrat to najino slovo.

To je bilo eno izmed popotovanj, ko sedela sem v temi obsijani s svečkami spoznanj. Sama s seboj, v soju sveč, v katerem nikoli ne veš kam te popelje njihov sij. Zanimivo spoznanje, ki me je pripeljalo nazaj v realno stanje. Zdaj je na meni, da se zbudim, odprem oči in se okli svoje osi zavrtim, ter se zavem, da življenje mi ponuja vse po čemer hrepeni moje srce.  Tekle so solze, jokalo nebo, ko čistilo se je moje srce bolečine zatrte.

Potem pa se je zjasnilo nebo in prijazno objelo moje telo. Sreča, za katero pravijo, da je opoteča, je prežela moje telo. Kot strela z jasnega se je pojavila v soju sveč, mi dala zagon, da vzamem v roke prazen papir in ga obogatim z barvami mavrice. Barvami mavrice, ki bodo krasile moje prihajajoče leto. Kajti vedno je vse v naših rokah. Mi smo tisti, ki pišemo scenarij svojega življenja, se ga veselimo ali žalostimo. To je naša izbira. Vsak trenutek sproti.

Kaj sem že hotela povedat?? Aha…čeprav si sam, nisi nikoli osamljen. Bilo mi je lepo, v miru sama s seboj,  z malho spoznanj, kljub kaosu »zunanje vojne« petard in ognjemetov. Sem jaz in sem JAZ, skupaj pa se lahko imava zelo lepo. Novo leto je odbilo in jaz sem bila preprosto izpolnjena, sama s seboj. Cheers :)

Joga smeha v Osilnici

ODZIVI udelžencev vikend delavnice ADIJO PRETEKLOST...DOBRODOŠLA SEDANJOST, ki smo jo preživeli avgusta v Osilnici :)

Meni je bilo super fino mega fajn :D
No pa sej to je zmeri :P (Sašo)

Meni je blo mega, vsak je dodal skupini tisto, kar je bilo potrebno, da je bil vikend res čaroben.
No, bil je celo tako dober, da me je od vsega položilo v posteljo z neko virozo. Ja ja, se čistim :D (Saša)

Predragi veleumniki in velemagi tega stvarstva, ljubitelji glasbe in...khm khm...:)))Zame je bilo to mega doživetje, nekaj novega in pozitivnega kar me je res osrečilo....počutim se kot prerojen...vsem hvala za res super vikend in druženje...:)) (Gašper)

Meni se še vedno smeji in musklfibr na six packih še ni popustil, ha ha. Hvala vsem, it was magical, still is J (Darja)

Bilo je res enkratno in čarobno, še ob branju Danajinega maila in odgovorov me ponese v Osilnico in pričara velik nasmeh na obraz. Kot pravi Saša, vsak izmed nas je dal tisti potrebni del v mozaik, ki je neponovljiv, tak kot je...in verjamem, da bodo tudi ostali mozaiki taki - vsak enkraten in nadgraden:). (Barbara)

Pa še jaz…danes kar ne morem zlagat škatlic, mi misli uhajajo v Osilnico in me daje abstinenčna kriza smehaJ, čeprav sem se že zjutraj smejala, ko sem si umivala zobeJ.. (Nataša)

Hvala Danaji za Super Vikend  in hvala Vesolju, da je v moje življenje povabilo neverjetne in občudovanja vredne posameznike …..   Skejterjem pa hvala, da sem pri sebi ozavestila še kaj… ;-) (Goga)

No, pa da še jaz kako rečem :)

 Ko sem prišel gor sem bil kot kup blata (beri: dreka) in prišel sem najdet mir, ki ga seveda zaradi vseh vas, hvala bogu, ni bilo. In točno to sem rabil. spolno občuješ mir (beri: jebeš mir), ko si potrt, z razlogom ali brez, je najboljše zdravilo samo smeh in to je ta vikend dokazal. 

Posebej bi pohvalil D.a.n.a.j.i.n.o. (še vedno počasi izgovarjam njeno novo ime in prav tako počasi pišem) vodenje tega vikenda. Bila nam je kot mamica. Peljala za rokico na meditacije in delavnice in ko smo pridno naredili svoje delo, nas je pustila, dase igramo. In ravno ta otročja svoboda, da so določene osebe s kalodontom mazale kljuke, nas je vse povrnila v nedolžnost bilokakega početja. Ko je bilo treba "delat", nas je postrojila in vsi smo bili pridni. Sam to, da nam je dala svobodo, je najbolj pomemben del te delavnice, ker smo lahko bili to kar smo. In se je videlo ;) Prav super smo se imeli. Pa da smo imeli žur brez alkohola in se noro nasmejali, tudi ni majhen podvig. Sej nisem od tistih, ki se rabijo napit, sam lepo je bilo videt, kako smo spoštljivo, brez ugovarjanja sprejeli nasvet "mamice" ;) In ko je komu bilo malo hudo, je pristopila k vsakemu in se na 4 oči (sej nihče ni imel steklenega očesa?) pogovorila in povedala točno to kar smo rabili slišat. Tako da se prijavljam za naslednjo delavnico, ki bi lahko bila na smučanju XD

Ostali ste bili res neprecenljivi del mozaika in od vsakega sem se nekaj naučil. (Robert)

UNIKAT, KI SEM

UNIKAT, KI SEM- individualna srečanja

Vsak človek je individualno bitje, unikat, ki sobiva s soljudmi na tem svetu. Vsak človek nosi v sebi nekaj, kar nima nihče drug na tem svetu. Naučeni pa smo bili, da bivamo po nekem kopitu, ki ga je izoblikovala družba, da nas lažje drži v nekih okvirjih in nas nadzira.

Kot pa že sami opažamo, nam to »kopito« že dolgo ne daje več nekega velikega zadovoljstva. V nas samih se oglaša tihi glasek, ki nas nagovarja, da se osvobodimo spon kolektivne zavesti in začnemo živet sami sebe v izvirniku.

Zato sem se odločila ponudit program, preko katerega bomo s skupnimi močmi individualno pogledali v svojo dušo, kakšne so njene želje, kaj nam sporoča, po kateri poti bi nas najlažje pripeljala nazaj na avenijo našega življenja in vse to uskladili s svojimi željami. V 9-ih srečanjih se bomo soočili z obstoječim stanjem, osvobodili blokade, se uskladili na harmonijo med dušo, srcem in umom in odprli na široko vrata svetli prihodnosti. Prepoznavali bomo svoje kvalitete, kreativnost, potenciale in unikatnost, ki nas dela drugačne. Delali bomo konkretno, na vseh nivojih tako fizičnem kot duhovnem in čustvenem.

KAJ PROGRAM VSEBUJE:
- pregled trenutne situacije in prepoznavanje svojih želja
- sestavo programa za uresničitev svojih želja
- vpogled v »želje duše«
- vpogleda zakaj nam na določenem področju ne uspeva
- osvobajanje blokad, ki nam onemogočajo radostno življenje
- pridobitev zavedanja Igre življenja
- uskladitev dušnega namena s svojimi željami
- tehnike za samopomoč in samozdravljenje
- pridobitev samozaupanja in zavedanja svoje moči
- prepoznavanje svoje unikatnosti, potencialov in kreativnosti
- manifestacija žejlenega
- podporo skozi vseh 9 tednov oz. 9 obiskov


Srečanja so individualna in trajajo nekje 2 uri. Cel program vsebuje 9 obiskov, ki ga bomo prilagodili vsakemu posamezniku. Program bom vodila Danaja Usnik. Prispevek za program pa znaša 333 eur, ki ga lahko poravnate v 3-h obrokih. Vse informacije in prijave na mail: purelove.nu@gmail.com ali tel. 040 506 623.

SEM jaz in SEM JAZ

Sem jaz in sem JAZ. Sta dva, pa vendar sta eno. Skupaj hodita po poti spoznanj, polni izkušanj in zelenih poljan. Včasih za roke se skupaj držita, dihata isti zrak in se smejita. Včasih pa kot dva pozabljenca vsak v svojo smer strmita. Posebej takrat je zadeva zelo zanimiva.

Moj jaz, takrat se ima za junaka in pomembnega veljaka, pametuje, v glavi scenarije kuje in se Življenju posmehuje. Kdo pametnejši je od tega junaka, ki edini ve, kaj ga v življenju čaka. Edini ve, da Svet se vrti, da ima v sebi moči za tri, da rešil bo svet in da je njegov ta planet. Če ga pogledaš od daleč se tako napihuje, da postane te strah, da se ne razpoči, ob prvem gromu in blisku,  ko pripravlja se k toči. Šopiri se kot pav, ki mu še na kraj pameti ne pride, da bi odzdravil na sosedov pozdrav. Takrat je on gospodar, bog in batina tega sveta in naredi vse, da slučajno kaj zunanjega ne zmede te in v tebi zasadi dvom, da to je lažni bonbon, ki je vreden toliko kot počen balon. Resnico prikriva na vse načine, nastavi ti rožnata očala, podaja ti maske, zavija v celofan in ti celo pričara sončen dan. Kako se trudi ta mali junak, da te spelje na svoj mlin, te zapelje v svoje goščave, kjer skoraj ni trave in sončne bleščave. Kaj vse naredi, da ti um zamegli, da te popolnoma zaslepi in iz tebe svojega ujetnika naredi. Kakšen car je ta mali jaz, koliko truda in vztrajnosti  vsebuje in to vedno znova in znova dokazuje, saj se zlepa ne vda in brez kakršnega koli sramu in občutka krivde, on pride na vrata, brez pozdrava vstopi, se razkomoti, odvrže vse kar mu stoji na poti in še preden zaveš, da je vstopil, je on že vse svoje priključke vklopil in se te prav premeteno polotil. Kakšen car…kako obvlada, po njem najbrž zgleduje se naša vlada.

Moj JAZ pa medtem samo nemo opazuje, se sprašuje, zakaj se že uni jaz kaznuje. Je morda kake nore gobe jedel ali mu pač samo paše, da bi kot maček predel, se usedel in kaj dobrega pojedel? Bi ga pustil,  da se bo malo spotil ali naj mu priskoči na pomoč, da ne bo predolga noč? To je zdaj vprašanje, ki ne potrebuje neko vele pomembno znanje. Gre le za to, da JAZ ne potrebuje počitka, da bi dojel, da Življenje ni bitka. Vseeno pa ve, da je vse skupaj brez haska, če se vpleta in ne pusti jazu, da sem in tja se malo zapleza. Zaveda se, da je vse  skupaj le igra, ki v bistvu ne pozna poraza in kislega obraza. Je le potovanje, ki ob trenutkih slabosti zapade v tekmovanje za javno priznanje. Ko ta slabost mine, pa jaz spet JAZU roko poda in skupaj odkrivata lepote Sveta.

TEŽA BREMENA

Pride čas, ko komaj še stojiš na nogah, ko teža bremena, ki si si jo naložil na svoja ramena, naravnost ohromi te. Pride čas, ko se enostavno predaš, kajti steklenica je polna in če ne bi bila rada bolna, potem je definitivno čas, da se popolnoma predaš. Da dvigneš roke, spustiš ves balast, ki si ga tokom let hranil kot največji zaklad.

Le kaj v tem zakladu tako svetlečega je bilo, da od tega se zaslepilo je moje oko. Od kod mojemu umu taka modrost, da je zgradil trden most, prepričal še mene v to norost, brez da bi mi vrgel kost. Brez prepričevanja, opazovanja in negodovanja, se priplazil je skozi zadnja vrata, me lopnil po glavi in pamet mi vzel. Jaz pa kot slepa kura, sem mu sledila in si vsa bremena preteklosti na svoja ramena naložila. Kot, da to ni bilo dovolj, mi pokazal je še en zavoj, ki ni bil moj, ampak že ker obvladam to reč, mi ni bilo težko mu znova ustreč. In tako trajalo je mnogo let, ko od vse teže si že mal zadet, ko ne veš več kam te pelje ta svet, ker enostavno ne veš več kako žvet.

Vendar pamet je pozabila, da obstaja na tem Svetu še mogočnejša sila, ki sicer dolgo časa molči, opazuje, se posmehuje…itak ve, da je nič ne sesuje. Vseeno pa, ko zazna, da igra ne pozna več meje, se na veliko ji zasmeje, saj takrat nastopi ona, ki ne pozna nobenega pardona. Umu se začne svetlikat, v telesu alarmi utripat, vse okrog se zavrti, da ne veš kje imaš oči. Stanje takšno lahko traja, vendar »gospa« se ne pogaja in pri svojem vztraja. Um sicer se še upira, proces zavira in se zvira. Teža bolečine pa narašča in dovolj imam že tega težkega plašča. Dvignem roke visoko v zrak, se predam kot kak vojak, z umom več ne debatiram, življenju »ponižno« salutiram. Pride čas, četudi se ne daš, ko enostavno veš, da je čas, ko je modro, da kapituliraš in se predaš. In potem………

BREZ BESED

Kot jutranja rosa, ki se v zgodnjem jutru blešči, od sonca obsijana, še malce zaspana, se je pojavila na vratih v novih copatih. Brez najave in opozorila je mirno vstopila, se v zlati plašč je ovila in me zbudila.  Še malce zaspana, nemo sem stala, jo opazovala, občudovala kot najlepšo vilo, ki ji ob razigranem plesu veter kuštra lase in privzdiguje ji krilo. Tako mila, tako lepa, tako nežna in hvaležna, da sem jo opazila, se je udobno namestila. Brez vprašanja, z občutkom, da se mi sanja, sem ji sledila, čeprav ob njeni lepoti bi se najraje skrila. Še vedno sem jo samo opazovala, ko se je ona iskreno iz srca smejala.  Njene oči so žarele, kot Luna na nebu, ki s svojo milino vzbudi v človeku toplino. Ob čaši penine, brez violine ustvarila je čudovito melodijo, ki je v meni vzbudila mir in harmonijo.

KO ODPIRA SE SRCE

Že nekaj časa vztrajno poslušam: »Odpri svoje srce, odloži vse ščite in stopi iz sence.« Poslušam, poslušam, kimam in zmajujem z glavo, premišljujem in se sprašujem, kaj za vraga jim jasno ni. Saj moje srce je odprto na stežaj in ni mi jasno kako in kaj ,zato v glavi se mi nariše velik vprašaj. Sem morda kaj zamudila, sem morda se v kakšni džungli zgubila, me svetloba je tako zaslepila, da sem na kakem ovinku narobe zavila? Sem srce res tako zvito v vato zavila, ga za jeklenimi vrati skrila, ga zaklenila in se ključa znebila?

Odgovor seveda gospod je zaspan, zato ne odgovori mi na isti dan. Vzame si čas za počitek in jabolčni zavitek, še malo počaka, odlaša, se nič ne oglaša, časa ima na pretek, le zakaj pognal bi se takoj v tek. Potrpežljivost sicer ni moja vrlina, vendar to gospoda kaj dosti ne zanima. Da ne bi čakala kar tja v tri dni, še moje srce poskrbi in ponoči v akcijo zdrvi, me prebudi, utripa, buta, stiska in piska, se ne umiri in mi spati ne pusti. Da zabava je taprava, seveda oglasi se še glava, saj spati tako ali tako ne more, pa dajva, žur do zore. Krotiti oboje je super zabavno , če pelješ ljubimca na randi v savno. V tem primeru pa predvsem utrudljivo in zadušljivo. Vse lučke gorijo, alarm se oglaša, počutiš se kot prosena kaša, ki v trenutku nepazljivosti se strese po tleh in pojavijo se ti solze v očeh. Po nekaj neprespanih nočeh, ko si zopet malo pri močeh, spet malo zadihaš in možgane prepihaš, takrat spet se postavi vprašanje le kaj me je pripeljalo v to stanje. In končno prav počasi izza ovinka, s pogledom kot, da še malo kinka, pojavi se gospod Odgovor, da prične svoj slavnostni govor. Pronicljivo se mi zazre v oči  in se na vsa usta zasmeji, ko se zave svoje veličine in moje bolečine. Prav nesramno hudomušno še enkrat pogleda me in reče: »Punca odpri svoje srce«.

Ne vem ali bi zakričala ali raje nemo obstala??!! Na to sem čakala, ko nisem spala??!! Lahko prosim še navodila kako se to stori, da ne zabluzim spet tja v tri dni?

No teh seveda ni, to je odgovor, ki takoj se oglasi. To enostavno se zgodi, ko glava dopusti in se srce osvobodi vseh pasti, ki jih nastavila si. Zdaj je na tebi, da se zbudiš, da ljubezen v sebi prebudiš, da se raniti pustiš in v svoji resnici zaživiš.

Ah bejž no, kaj tokrat pa nisi rabil počitka in jabolčnega zavitka?!

In se začne….Najprej se znajdeš sredi orkana, ki ruši, podira, odpira in vibrira. Trese se Zemlja, trese nebo,baje vse z namenom, da potem bo lepo. Znajdeš se sredi Oceana, popolnoma brez navigacije in orientacije. Ko nevihta se umiri, prav počasi odpreš oči z upanjem na mirno modrino neba in bližino kopnega. Drugega tako ne preostane ti, kot da dvigneš svoje lene kosti, se predaš, zaplavaš,upaš in zaupaš, da srce na svobodi je kot labod na vodi. Je očarljiv in spoštljiv, gledljiv in ranljiv, pa vendar ohranja svojo belino in nežno milino.

MOČ

Gledam in poslušam ocean, ki buta ob skale dan na dan. S svojo čistino ustvarja belino. Belino valov, ki nepredvidljivo se prikradejo na celino, zajamejo sapo in se poženejo nazaj v globino. V globino morja, kjer je poezija doma. Kjer ni ne začetka in ni ne konca. Kjer vse se spreminja in vse spominja. Kjer ni pozabe, so pa vabe, čeri, je polno luči in še več je moči. Moči, ki ne potrebuje dokazovanja, saj vse je le stvar opazovanja. Moči, ki samo je, deluje, ustvarja in se pretvarja, včasih zavaja in se naslaja. Kajti zaveda se svoje vsebine, zaveda se svojega delovanja zato noči so njene brez trdnega spanja. Vedno v pripravljenosti, vedno na poti, da se izrazi, ko svet je v zmoti. Zabloda človeka jo ne zanima, ker vedno ve kdaj poletje je in kdaj zima. Živi za sebe, živi za preživetje, da nudi zavetje in omogoči ptičem petje. Človeka utiša, ko vidi, da se podira njegova hiša. Ko vidi, da svet se na glavo obrača in vsak kliče na pomoč svojega vrača, se oglasi in pokaže, da njena moč ne da se meriti z utežmi. Ta enostavno je, vsemogočna in odločna, prijazna in opazna, včasih celo blazna. Obstaja, živi, se kotali in veseli, ….če želiš jo lahko uporabiš tudi ti. Le v tišino se zavij, poglej ji v oči skozi svoj lij in se z njeno vsebino zlij.

NASPROTJA

Otožnost tiho se je skrila in obraz si je zakrila. Prav potiho se je potuhnila, v želji, da bi pozabila. Na vse stiske, bolečine, na vse kisle mandarine, na limone in bonbone. V strahu, da bi se jo izsledilo, je pobrala šilo in kopito, spokala je kufre polne, vzela je substance opojne in se skrila je v globino. Za seboj zbrisala vse sledi, da je kdo ne ulovi. Misleč, da je neulovljiva, da njena slava je minljiva, da je glava pozabljiva, se v temni kot je skrila, da bi se končno odpočila. Ko ravno naredila je prvi vzdihljaj,se kot strela z neba na vratih pojavi »policaj«. Na nekaj pač je pozabila, da bolečina je minljiva in njena prisotnost nepogrešljiva. Nasprotje njeno, gospa veselje, na noge dvignila je celo vesolje. Vsa se »vojska« na kupu je zbrala in v dir za njo se pognala, da jo ulovi in veselju eksistenco zagotovi. Eden brez drugega ne moreta živet, saj sta ustvarjena kot popoln duet. Skupaj ustvarjata simfonijo z namenom, da v človeku vzbudita harmonijo. Zato človek neuk, naj ti bo v poduk..življenje je otožnost in trpljenje toda le z namenom, da znaš cenit smeh in veselje.

Pure 'n easy: PISKAČ

Pure 'n easy: PISKAČ: "Piskaaaaa…mater piska. Piska v ušesu. Že nekaj dni poslušam to melodijo, za katero težko bi rekla, da gre za kako priznano simfonijo. Č..."