BREZ BESED

Kot jutranja rosa, ki se v zgodnjem jutru blešči, od sonca obsijana, še malce zaspana, se je pojavila na vratih v novih copatih. Brez najave in opozorila je mirno vstopila, se v zlati plašč je ovila in me zbudila.  Še malce zaspana, nemo sem stala, jo opazovala, občudovala kot najlepšo vilo, ki ji ob razigranem plesu veter kuštra lase in privzdiguje ji krilo. Tako mila, tako lepa, tako nežna in hvaležna, da sem jo opazila, se je udobno namestila. Brez vprašanja, z občutkom, da se mi sanja, sem ji sledila, čeprav ob njeni lepoti bi se najraje skrila. Še vedno sem jo samo opazovala, ko se je ona iskreno iz srca smejala.  Njene oči so žarele, kot Luna na nebu, ki s svojo milino vzbudi v človeku toplino. Ob čaši penine, brez violine ustvarila je čudovito melodijo, ki je v meni vzbudila mir in harmonijo.